Zavzemali se bomo tudi za to, da tam, kjer je to mogoče omeji uporaba živil živalskega izvora, ki niso v skladu z našimi standardi zaščite živali. Trenutno Slovenija namreč v večini javnih zavodov uvaža jajca kokoši iz kletk, ker so cenejša, kot naša. Podobno se lahko zgodi pri svinjini. Ker smo na prostem trgu, uvoza ne moremo kar prepovedati, lahko pa postavimo jasna pravila za naročanje javnim zavodom, ker je tam taka varovalka možna po zakonu o javnem naročanju.

Komentar je enak kot zgoraj, menimo, da ni dovolj, da prepovemo rejo v kletkah in hkrati uvažamo živila živilskega izvora, ki tega standarda ne dosegajo. Potrebno je uvesti vse zakonito možne varovalke, tudi za to, da našega kmetijstva ne postavljamo v neenakopraven položaj. Hkrati z omejitvami moramo uvajati spodbude, ter javne pogodbe za odkup živil živalskega izvora, ki zasledujejo višje standarde v živinoreji. Da bi dosegli ta namen je potrebno ustanavljati lokalne zadruge, in tržno povezane kmetije, ki lahko skupaj nudijo bolj redno in višjo dobavo živil, ki se zdaj uvažajo izven Slovenije, bodisi zaradi količine, največkrat pa zaradi nižje cene.

Rejske prakse državnih farm morajo biti zgled, ne samo v zagotavljanju višje dobrobiti, pač pa tudi v sami ekonomiki, ki bo jasno pokazala, da je tak model zaupanja vreden. Tukaj ponovno ne moremo zanemariti vloge države in njenih možnosti regulacije trga, še posebej sistema naročanja v javnih zavodih, ter spodbujanja direktne povezave med kupci in kmetijami. Kmetijstvu ne smemo postavljati samo omejitev, ponuditi moramo celoten model, od prireje do odkupa, ki bo boljši od obstoječega.

Absolutno se strinjamo!

Pri izboljšanju življenja rejnih živali je v dialog obvezno vključiti tudi kmete. Zdi se, kot da prevečkrat stojimo na dveh različnih bregovih. Pa temu ni tako. Kmet je tisti, ki vsak dan skrbi za svoje živali, čisti za njimi, jih hrani, neguje, jim da ime in se v večini primerov tudi naveže na njih. Za rejne živali ponavadi skrbi cela družina. V javnosti se pojavljajo le ekscesni primeri grobega ravnanja z živalmi, kar večkrat daje napačen vtis, da je to neko splošno početje. Pa temu ni tako. Tudi med ljudmi se dogajajo ekscesi, ki jih ni možno vedno preprečiti. V odziv na te ekscese pa se včasih sprejemajo dodatni ukrepi, ki niso vedno posledica konsenza med tisti, ki dnevno skrbijo za živali in med tistimi, ki tako rejo le opazujejo. Zato tudi prihaja do odpora pri sprejemanju take zakonodaje. Ker se obe strani med sabo ne slišita. Za nas je ključno, da se vzpostavi dialog, da se dobrobit rejnih živali ne samo ohranja, pač pa tudi povečuje, a nič brez sodelovanja s kmeti. S tistimi, ki so vsak dan v stiku z njimi. Le tak način dela je ključ do uspeha!

V tem delu se nam povečevanje kazni ne zdi smiselno, kajti tudi prometne kazni smo redno dvigovali, pa to še vedno ne ustavi določenih oseb... Večji poudarek dajemo na večjemu število ustrezno usposobljenih inšpekcijskih služb, ki morajo delovati neodvisno in samostojno. Namesto višjih kazni dajemo večji poudarek prevzgoji in rednem osveščanju javnosti in rejcev živali.

Stranka za to vprašanje ni podala dodatnega pojasnila.

Stranka za to vprašanje ni podala dodatnega pojasnila.